Mislili bi si, da si trgovci pomagajo samo z zelo trapastimi in neokusnimi reklamami. No, mogoče se nekatrim zdijo celo humorne. Do mojih ušes je namreč prišlo tudi, da potrošnike prodajalci zavajajo z opojnimi vonjavami, s katerimi nimajo kupci prav nobenih možnosti. Te vonjave namreč privlačijo ljudi in tej si rečejo: “Bom še kupoval tukaj, ko pa tako lepo diši!” Kdo ve, mogoče na človeka vplivajo, če ne že fizično, tudi psihično. A to seveda, ni naša stvar. Tako si mislijo trgovci.

In mi, smo njihove žrtve.

A so tu še vedno in tudi bodo, skrajneži, ki sežigajo mejne prehode in počnejo neumnosti podobnega značaja. Te skrajneže bo le stežka ustaviti in mislim, da se bo KFOR kar pošteno namučil, da jih bo vsaj malo umiril. Toda vse je še odprto. Tudi vprašanje priznanja Republike Slovenije. Vlada bo o njem razpravljala, toda zdi se mi kratkomalo nemogoče, da Kosova ne bi priznali. Le zakaj? Če je pa naš spoštovani zunanji minister Dimitrij Rupel dobil navodila amerikanskih diplomatov, kako naj ravna. Mislim, da ga tudi objava tega sporočila vemedijih ne bo ustavila in se bo po nih vseeno ravnal. Naš Dimitrij je namreč v svoji politični karieri pokazal že dovolj prilagodljivosti zelo raznovstnim slovenskim vladam in naokoli že kroži neka šala: ‘Kdo bo naslednji slovenski zunanji minister?’ in sogovorec odgovori: ‘Rupel, seveda!’. Na veliko žalost je ta šala zelo realna in zelo verjetno je, da bo, pa čeprav v Pahorjevi ekipi (ki ima največ možnosti za zmago) prav Rupel zasedel ta vroči stolček. Po vsej verjetnosti bo torej Slovenija priznala Kosovo. Ameriki to vsekakor ustreza, poleg tega pa ima zdaj prav gotovo še kakšno ‘komandno pismo’ za Slovensko zunanje ministrstvo, ki mu še podrobneje narekuje, kako naj Slovenija vodi Evropsko unijo. Za Američane sploh ni vprašanje, ali se bo MZZ ravnal po njihovih navodilih, vedo namreč, da imajo po svetu še veliko večji vpliv na države na drugem koncu sveta kot ga imajo slovenski politiki na državne organe Republike Slovenije.

Mi, nemočni državljani, pa lahko le upamo, da se vse srečno izteče in izrazimo svoje mnenje, ki ga, tako ali tako, nihče, ki bi lahko kaj ukrenil, ne posluša.